Sodobna umetnost (Aljoša Abrahamsberg), 11. oktober 2024 ― Gilles Deleuze - O slikarstvu (predavanja marec- junij 1981) /// Likovno dejstvo je preoblikovana oblika. In kaj je preoblikovana oblika? Preoblikovanje, to je cézannovski koncept. Ne gre za pretvorbo. Slikarji ne pretvarjajo, temveč preoblikujejo. Preoblikovanje kot likovni koncept je oblika, če se nanjo izvaja sila. Sila, ta nima oblike. Torej preoblikovanje oblike mora narediti vidno silo, ki sama nima oblike. Če na sliki ni sile, slike ni. To pravim zato, ker to pogosto mešamo z drugim, vidnejšim, a mnogo manj pomembnim problemom dekompozicije in rekompozicije nekega učinka. Vzemite na primer renesančno slikarstvo: dekompozicija, rekompozicija globine. Vzemite stoletja kasneje impresionizem: dekompozicija, rekompozicija barve. Vzemite potem kubizem ali na drug način futurizem: dekompozicija, rekompozicija gibanja. Zelo zanimivo, a to zadeva le učinke. To ni dejanje slikanja. Ne gre za dekompozicijo, rekompozicijo učinka, gre za ujetje neke sile. Zdi se mi, da hoče Klee povedati to, ko pravi: ne gre za podajanje vidnega, temveč za to, da naredimo vidno. Oblika bo morala biti dovolj preoblikovana, da bi bila ujeta neka sila. To ni zgodba, ni figuracija, ni naracija. In vloga diagrama je vzpostavitev takega kraja sil, da bo iz njega prišla oblika kot likovno dejstvo, se pravi kot preoblikovana oblika, v razmerju z neko silo. Posledično je preoblikovanje likovne oblike tisto, kar pokaže silo, ki ni vidna. /// Kakšna je funkcija diagrama? Glede na to, kar je bilo pred njim, mora ravno razdreti, uničiti podobnosti. To je očitno. Vsi vedo, da figurativnega slikarstva nikoli ni bilo, če figuracijo opredelimo kot dejanje delanja podobnega. To se razume samo po sebi. Razdreti podobnost ni bilo le nekaj, kar bi potekalo zgolj v slikarjevi glavi, temveč je pripadalo sami sliki kot taki. Čeprav je podobnost ohranjena, je tako zanemarljiva, da jo celo slikarji, ki menijo, da jo potrebujejo, potrebujejo le kot neko regulacijo, in ne kot nekaj, kar sliko vzpostavlja. V tem smis

Sodobna umetnost (Aljoša Abrahamsberg), 7. oktober 2024 ― /// Obraz je del sistema površina-luknje, preluknjana površina. Toda tega sistema predvsem ne smemo zamešati s sistemom prostornina-votlina, ki je lasten telesu (propioceptiven). Glava je všteta v telo, obraz pa ne. Obraz je površina: poteze, črte, gube obraza; podolgovat obraz, kvadraten, trikoten; obraz je zemljevid, čeprav se aplicira in ovija na prostornino, čeprav obkroža in obroblja votline, ki obstajajo le še kot luknje. Glava, celo človeška, ni nujno obraz. Obraz nastane le tedaj, ko glava ni več del telesa, ko ni več kodirana s telesom, ko sama nima več polizvočnega multidimenzionalnega telesnega koda – ko je telo, vključno z glavo, dekodirano in ga je treba nadkodirati z nečim, čemur pravimo Obraz. Lahko bi torej rekli, da morajo biti glava in vsi elementi njene prostornine-votline poobraženi. In to bodo prek preluknjanega zaslona, prek belega zidu-črne luknje, prek abstraktnega stroja, ki bo proizvedel obraz. Vendar se postopek ne ustavi tu: glava in njeni elementi bodo poobraženi zgolj, če bo do tega v neizogibnem procesu privedeno tudi celo telo. Usta in nos, predvsem pa oči ne postanejo preluknjana površina, ne da bi temu sledile vse druge prostornine in votline telesa. /// Obraz, ki je odvisen od abstraktnega stroja, se prav zato ne zadovoji s tem, da pokrije glavo, ampak prizadane druge dele telesa, in če je treba, celo druge predmete brez podobnosti. Zdaj pa bi morali vedeti, ob katerih okoliščinah se sproži ta stroj, ki proizvaja obraz in poobraženost. /// Ni obraza, ki ne bi obdajal neznane, neraziskane krajine, in ni krajine, ki ne bi bila poseljena z ljubljenim ali sanjanim obrazom, ki ne bi razvila bodočega ali že preteklega obraza. Kateri obraz ni klical krajin, ki jih je spajal, morja in gora, katera krajina ni obujala spomina na obraz, ki bi jo dopolnil, ki bi ji priskrbel nepričakovano dopolnilo njenih črt in potez? Tudi ko slikarstvo postane abstraktno, ne naredi nič drugega kot to, da znova najde črno luknjo in bel zid, veliko kompozicijo

Center in Galerija P74, 7. oktober 2024 ― 11. – 13. 10. 2024 HKW Berlin Zavod P.A.R.A.S.I.T.E. na MISS READ _____  MISS READ: Berlinski umetniški knjižni sejem in festival 2024 poteka od 11. do 13. oktobra v Haus der Kulturen der Welt (HKW) in gosti 340 razstavljavcev iz 50 držav. MISS READ, ustanovljen leta 2009, se posveča izgradnji skupnosti in ustvarjanju javnega zbirališča za diskurz o knjigah umetnikov, konceptualnih publikacijah in založništvu kot umetniški in politični praksi. Festival se zavzema za razširitev spektra tega, kar predstavlja založništvo, in si prizadeva negovati različne kulture in skupnosti z vsega sveta. Zavod P.A.R.A.S.I.T.E. je neodvisni neprofitni kulturni producent in založnik, ki deluje od leta 1997. Leta 2004 smo lansirali nov program, osredotočen na umetniške knjige in izdaje, od takrat tudi sodelujemo z znanimi domačimi in mednarodnimi umetniki in umetniškimi skupinami, kot so: Sanja Iveković, Skupina OHO, Mladen Stilinović, Tadej Pogačar, Temporary Services, Dan Perjovschi, Dejan Habicht, Mina Fina, Small but dangers,… Ure: petek, 11. oktober, 17h.– 21h sobota, 12. oktober, 12h – 19h nedelja, 13. oktober, 12h –19h Več informacij: missread.com Lokacija. HKW (Haus der Kulturen der Welt) John-Foster-Dulles-Allee 10 10557 Berlin VSTOP PROST